Jezersko

Območje Jezerskega se razprostira na 68,8 km² površine na nadmorskih višinah med 700 in 2558 metrov.

Jezersko predstavlja gorski svet na stiku Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp, zato je z geografskega vidika ena najbolj izrazitih gorskih občin v Sloveniji. Na zahodu meji na občino Tržič, na jugu na občino Preddvor, na jugovzhodu na občini Kamnik in Solčava, na severu in vzhodu pa na Avstrijo.

Občina ima dve naselji: Zgornje in Spodnje Jezersko s številnimi zaselki. Poseljenost je vezana na relief in zgodovinski razvoj. Naselje Zgornje Jezersko je razloženo hribovsko naselje z gručastim jedrom v bližini cerkve Sv. Ožbolta in nekoliko oddaljenimi samotnimi domačijami. Prav posebna pa je poseljenost zaselka Ravno, kjer so po obronku nekdanjega jezera  amfiteatralno postavljene mogočne samotne kmetije: Roblekova, Ankova, Poderšnikova, Šenkova, Jenkova in Koprivnikova.

Zgodovina

Prve naseljence je Jezersko dobilo že v prvem tisočletju našega štetja. Ti maloštevilni hribovci so se preživljali predvsem z lovom. Kmetijstvo se je začelo pospešeno razvijati v 14. stoletju, ko je počasi začelo odtekati jezero, ki ga je ob koncu poledenitve zajezila ledeniška morena.

Ena od temeljnih gospodarskih dejavnosti je bila ovčereja. Jezerski kmetje so z načrtno rejo v 17. in 18. stoletju skupaj s sosedi Solčavani vzredili visokogorskim pogojem primerno pasmo ovac, t. i. jezersko-solčavsko pasmo.

Izboljšane prometne povezave proti Kranjski in začetek fužinarstva v Kokri so omogočili razcvet furmanstva. Od srede 18. stoletja so tako predvsem oskrbovali fužine z ogljem, ob propadu kovaštva stoletje pozneje pa so vzcvetele žage in trgovina s cenjenim jezerskim macesnom, ki so ga vozili vse do Trsta za izdelavo ladijskih jamborov.

Turizem se je na Jezerskem začel razvijati ob koncu 19. stoletja. Med prvimi gosti so prevladovali Čehi, mogočni lastniki takratnih tovarn na Kranjskem. Na prelomu stoletja so na Spodnjih Ravneh pod Grintovcem zgradili planinsko kočo, ki so jo poimenovali Češka koča. Turizem se je uspešno razvijal vse do prve svetovne vojne in nato ponovno po letu 1935. Po drugi svetovni vojni je Jezersko veljalo za klimatsko zdravilišče. V letih od 1953 do 1982 je tu delovala bolnišnica za očesne bolezni. Zdravili so predvsem očesno tuberkulozo in druga vnetna obolenja, bolniki pa so prihajali iz celotne tedanje Jugoslavije.

Izvor imena

Ledenik iz Makekove Kočne je za nekaj časa zaprl odtok potoku Jezernica proti dolini reke Kokre, zato je na dnu jezerske kotlinice nastalo jezero, ki je ostalo še dolgo po umiku ledenika.

Sčasoma si je potok skozi moreno izoblikoval pot proti Kokri, jezero je odteklo, a vlažen in močvirnat svet je na nekaterih predelih ostal vse do danes. Jezersko naj bi tako dobilo ime po jezeru, ki je nekoč zapolnjevalo celoten osrednji del kotline. O tem govorijo tudi stare pripovedke, celo Valvazor v Slavi vojvodine Kranjske omenja plitvo jezero »med visokim Snežnim gorovjem«. Na jezero spominjajo še nekatera druga imena, na primer župnijska cerkev Sv. Ožbolta pri Jezeru, potok Jezernica in staro ime »Pr’ Jezer’«.